10. julija 1999 je v starosti 66 let umrl dr. István Túri, najbolj znani mojster in učitelj zelenjadarske pridelave v zaščitenih prostorih.
Rodil se je 7. decembra 1933 v Ceglédu. Osnovno in srednjo šolo je obiskoval v Ceglédu, leta 1952 je maturiral na gimnaziji Kossuth Lajos. Leta 1957 je diplomiral na Visoki šoli za vrtnarstvo in vinogradništvo, od leta 1958 je na isti Visoki šoli, pozneje na Vrtnarski univerzi prehodil vse obvezne stopnje kariere od znanstvenega pripravnika do docenta. Po lastni odločitvi je leta 1993 pri 60 letih zaprosil za upokojitev.
Od ustanovitve (1990) je bil raziskovalni direktor podjetja PRODUKT Kutató, Fejlesztő, Termelő Kft. in vse do smrti duhovni vodja žlahtnjenja sort paprike in pridelave semena žlahtnjenih hibridov.
Svojo znanstveno dejavnost je začel pod vodstvom profesorja Andrása Somos-a. Na podlagi disertacije iz leta 1962 o popisu in analizi zelenjadarske pridelovalne regije Nagykőrös je pridobil naslov univerzitetnega doktorja.
Njegova prva raziskovalna naloga je bila proučitev možnosti zelenjadarstva na revnih peščenih tleh brez uporabe hlevskega gnoja. Med tehničnimi vprašanji so bila z njegovim imenom povezana uvedba plastičnih materialov v vrtnarstvo, razvoj nosilnih konstrukcij različnih objektov, zasnova ogrevalnih sistemov, vzpostavitev različnih tipov prezračevalnih in namakalnih metod, razvoj več različic dvojnega pokrivanja, načrtovanje tipov ogrevanih in neogrevanih enot ter nenazadnje uvedba postopka z vodno zaveso.
Skupaj s sodelavci je razvil načine premične in nepremične uporabe neogrevanih objektov, enofazno in dvofazno izrabo ogrevanih objektov ter raziskoval možnosti jesenske in zimske pridelave v zaščitenih prostorih. S povzdigom novih sort in sortnih tipov v pridelavo ter z uvedbo novih tehnologij pridelave je ustvaril trajne vrednote.
Če upoštevamo tudi razpoložljiva finančna sredstva, je bil do danes gotovo najuspešnejši madžarski žlahtnitelj paprike. Poleg števila priznanih in prijavljenih sort ter hibridov (21) je dokaz za to njihova uporabna vrednost. Tudi še vedno najbolj priljubljena madžarska bela paprika za pridelavo v zaščitenih prostorih (HRF F1) potrjuje njegov izjemen občutek pri načrtovanju križanj in izbiri starševskih linij. Med drugim so pod njegovim vodstvom žlahtnili sorte Hó F1, Pritavit F1, Kaméleon F1, Velence F1, Titán F1 ter sortne kandidate Bajnok F1 in Kápia F1. Pomemben je tudi vzgojni material, ki ga je skupaj s sodelavci zbral za žlahtnjenje in lahko služi kot jamstvo za nadaljevanje njegovega življenjskega dela. Pod njegovim vodstvom so razvili poseben način pridelave hibridnega semena, ki je bil zaščiten s patentom in je postal osnova za delovanje celotnega sektorja pridelave hibridnega semena.
Večplastnost dr. Istvána Túrija je še posebej prišla do izraza v njegovih raziskavah na področju konstitucijske biologije. Uvedel je pojme počasnega, srednje hitrega in hitrega rastnega tipa, določil pogoje njihovega nastanka in možnosti njihove spremembe. Zelo zgodaj je znal prepoznati spremembe v razvoju rastlin. Predlagane tehnološke prilagoditve so ga v veliki večini primerov potrdile. Profesor Túri je poučeval univerzitetne študente in praktične vrtnarje; njegova predavanja so bila večinoma zelo nazorna, prežeta s humorjem in izjemno prepričljiva.
Organizacija sinhronega strokovnega svetovanja je prav tako povezana z njegovim imenom; že konec 60-ih in v začetku 70-ih let je v Soroksáru vodil tečaje. Na Vrtnarski univerzi je organiziral več razstav. Med najbolj znanimi so bile tiste, povezane s posveti o pridelavi paprike, lubenic in kumar. Sejem semen, ki si ga je zamislil, poteka od leta 1981 vsako leto v veliko zadovoljstvo zelenjadarjev in podjetij za trženje semena.
Za njegovo strokovno pisanje je bilo značilno prizadevanje po razumljivosti ter opis in prenos praktičnih prijemov. Objavil je več kot sto poljudnih člankov, večinoma v reviji Kertészet és Szőlészet. Priljubljene so tudi njegove knjige o pridelavi pod folijo. Knjiga z naslovom Kertészet fólia alatt (soavtor: Béla Fodor) je bila prva kmetijska strokovna knjiga, katere naklada je presegla sto tisoč izvodov. Za to je prejel nagrado za kakovost, na katero je bil, tako kot na Red za zasluge za delo, ki ga je prejel za svoje delo, vedno ponosen.
V zadnjih 10–15 letih je bila njegova pisanja zaznamovana tudi filozofska nota. To ponazarjata knjigi Növényalkat (možnost in omejitev povečanja pridelka) ter Az élet korlátai (povzetek človeških vidikov konstitucijske biologije). Začel je pisati tudi knjigo, v kateri je želel popeljati bralca v svet duhov in bogov. Veliko je govoril o njej in si jo zelo želel dokončati, a mu ni več uspelo. Ko so ga najpogosteje spraševali o njegovi znanstveni in publicistični dejavnosti, je odgovoril: »Števila knjig, novih sort, patentov, priznanj in znanstvenih nazivov ne podcenjujem, vendar tega ne štejem za najpomembnejše, zato se s podatki ne ukvarjam. V stroki med naštetimi in še onkraj njih zares cenim le tisto dejavnost, ki vrtnarstvo premika naprej.«
Pri svojem organizacijskem delu je za dosego ciljev potreboval vztrajnost, včasih skoraj trmasto nepopustljivost, sicer mu ne bi uspelo vzpostaviti poskusnega polja Katedre za zelenjadarsko pridelavo. V Poskusnem obratu v Soroksáru še danes številne stavbe, objekti in folijski rastlinjaki pričajo o njegovi neutrudni organizacijski dejavnosti, o iskanju novosti in bogastvu idej.
Veliko se je posvečal svojim nekoč številnim sodelavcem. Za kakovostno delo je imel za pomembne več zahtev: razložiti, dati zapisati, preveriti razumevanje, izvesti, nadzorovati. Malomarnosti, brezbrižnosti in lenobe ni maral; cenil je borbenost ter ciljno usmerjeno in vrednost ustvarjajoče delo. Spoštoval in cenil je tudi tiste sodelavce in kolege, ki so znali prepoznati novosti in jih podpreti, četudi na njih niso bili pozorni kot prvi.
Pogosto je govoril, da bi naredil vsaj tri stvari, če bi dobil v roke vsemogočno čarobno palico: plastične pokrite pridelovalne objekte bi za en teden ukinil in s tem pokazal, kako pomembno vlogo imajo pri vsakodnevni uporabi zelenjave in sadja ter okrasnih rastlin; predstavil bi možnosti, ki jih v povezavi z zaprtimi prostori še nismo izkoristili; »ne za en teden, temveč za vedno bi odpravil bolezen mojstrsko oblikovane prazne govorice iz razumnih besed in stavkov,« je dejal.
Napake in zmote je imel, tako kot vsak. Takrat je rad rekel: »Nihče od nas ni angel.« Tovrstne večje ali manjše spodrsljaje in zmote je prezrl tudi pri svojih sodelavcih, če v ozadju ni prepoznal zlobe ali namernosti.
Ob upokojitvi ni prirejal banketov in slavij; z nekaj besedami se je poslovil in njegovi morda zadnji stavek je bil: »Rad bi še dolgo služil vrtnarstvu!«
Žal se mu ta želja ni mogla v celoti izpolniti. Živi med nami le še v svojih sortah, zapisih in duhovni zapuščini.
János Gyúrós